Edward J. Smith
| Edward J. Smith | |
|---|---|
 Smith leta 1911. | |
| Rojstvo | 27. januar 1850[1][2][3] Hanley[d], Združeno kraljestvo Velike Britanije in Irske |
| Smrt | 15. april 1912[1][2][…] (62 let) Severni Atlantik[d][3] |
| Državljanstvo | .svg){kind=small} Združeno kraljestvo Velike Britanije in Irske |
| Poklic | mornar, kapitan |
| Poznan po | Kapitan ladje RMS Titanic |
Edward John Smith, britanski mornar, pomorščak, častnik in kapitan * 27. januar 1850, Hanley, Stafforshide, Združeno Kraljestvo † 15. april 1912, Severni Atlantik.
Edward Smith je bil kapitan na številnih ladjah družbe White Star Line. Leta 1912 je bil kapitan Titanica in je na ladji tudi umrl, ko je ladja potonila na svoji krstni plovbi.
Smith je šolo zapustil zgodaj, da bi se pridružil britanski trgovski mornarici. Po zaslugi mojstrske vozovnice je dobil službo v prestižni britanski družbi White Star Line. Hitro je končal diplomiranje in začel delati leta 1887. Prva ladja na kateri je poveljeval je bila SS Republic. Bil je tudi kapitan Majestica, na katerem je poveljeval devet let.
Leta 1904 je Smith postal najstarejši kapitan družbe White Star Line. Uspešno je poveljeval na Balticu, Adriaticu in Olympicu. Aprila 1912 je poveljeval na Titanicu, ko je odplul na svojo krstno plovbo v ZDA. Med plovbo je ladja v severnem Atlantiku trčila v ledeno goro in v dveh urah potonila; več, kot 1500 ljudi je umrlo v nesreči, med njimi je bil tudi Smith, ki je potonil skupaj z ladjo. Njegovega trupla niso nikoli našli.
Zgodnje in zasebno življenje
[uredi | uredi kodo]Edward John Smith se je rodil 27. januarja 1850 v ulici Well, Hanley, Staffordshire v Angliji, očetu Edwardu Smithu in materi Catherine Hancock. Smith je obiskoval britansko šolo Etruria do 13. leta, ko je zapustil šolo. Leta 1867, ko je bil star 17 let je odšel v Liverpool po poti svojega polbrata Josepha Hancocka, ki je bil kapitan na ladjah z jadri. Smith se je o pomorstvu začel učiti pri senatorju Weberju, ki je bil v lasti Liverpoolovega podjetja Gibson & Co. 13. januarja 1887 se je Smith poročil z ženo Sarah Eleanor Pennington v cerkvi svetega Oswalda, Winwick, Lancashire. Njuna hči Helen Melville Smith se je rodila 2. aprila 1898 v mestu Waterloo v Liverpoolu. Družina je živela v hiši z rdečimi opekami, imenovanimi "Woodhead", na ulici Winn Road, Highfield, Southampton, Hampshire.
Kariera
[uredi | uredi kodo]Manjša poveljstva
[uredi | uredi kodo]
Edward Smith se je družbi White Star Line pridružil marca 1880, kot četrti častnik na SS Celticu. Služil je, kot častnik na oceanskih prevozih v Avstralijo in New York od koder je dobil status. Leta 1887 je prvič postal kapitan, poveljeval je na RMS Republicu. Od leta 1904 je začel poveljevati tudi na večjih ladjah, ko je postal najstarejši kapitan družbe White Star Line.
Večja poveljstva
[uredi | uredi kodo]Smith je na RMS Majesticu poveljeval devet let. Ko se je leta 1899 začela druga burska vojna, je bil Majestic najet za prevoz vojakov v kolonijo. Smith je opravil dva potovanja v Južno Afriko, oboje brez incidentov, leta 1903 pa mu je kralj Edward VII podelil ladijsko medaljo in napisal na zaponko "Južna Afrika". Smith je veljal za "varnega kapitana".
Smith je celo znan, kot "kapitan milijonarjev". Od leta 1904 je poveljeval na najnovejših ladjah družbe White Star Line. Leta 1904 je poveljeval na takrat največji ladji na svetu - RMS Baltic. Njeno krstno potovanje na katero se je odpravila 29. junija 1904 iz Liverpoola v New York, je minilo brez incidentov. Po treh letih poveljevanja na Balticu je Smith ponovno poveljeval takrat novi največji ladji na svetu - RMS Jadran. Smith je med poveljevanjem na Jadranu prejel veliko odlikovanj častnikov.
Kot eden najbolj izkušenih morskih kapitan je bil Smith pozvan, da prvi poveljuje na novi in prvi ladji razreda Olympic ter hkrati takrat največji ladji na svetu - RMS Olympic. Krstna plovba iz Southamptona v New York je bila uspešno opravljena 21. junija 1911, a ko je ladja plula do pomola v pristanišču, se je zgodil manjši incident. Ko je 20 vlačilcev pomagalo Olympicu do newyorškega pomola št. 59, je Olympic zavil ostro v desno in trup je skoraj stisnil v pomol en vlačilec, ki je plul na desni strani Olympicove krme.
Trk z HMS Hawke
[uredi | uredi kodo]20. septembra 1911 je Olympic v bližini otoka Wight trčil v vojaško ladjo HMS Hawke, to je bila njegova prva nesreča. Čeprav je voda poplavila dva neprepustna predelka in polovico tretjega, je Olympic kljub poškodovanemu propelerju uspel doseči pristanišče v Southamptonu. Kapitan Smith je bil ob dogodku na ladijskem mostu.
Harland & Wolff je moral začasno prekiniti opremljanje na Titanicu, da bi čim prej popravil ladjo Olympic in jo vrnil v službo. Februarja 1912, skoraj štiri mesece potem, ko so ladjo vrnili v službo, je Olympic izgubil lopatico na propelerju in znova je odplul v ladjedelnico na popravilo. Zaradi ponovne prekinitve opremljanja na Titanicu, sta se Harland & Wolff in družba White Star Line odločila, da krstno plovbo Titanica premestijo z 20. marca na 10. april 1912.
RMS Titanic
[uredi | uredi kodo]Kljub prejšnjim nezgodam, je kapitan Smith vseeno ostal dober in izkušen kapitan in je bil pozvan, da poveljuje na naslednji ladji razreda Olympic, takrat ponovno največji na svetu - RMS Titanic, ki je 10. aprila 1912 odplul na svojo krstno plovbo iz Southamptona. Čeprav nekateri viri pravijo, da se je Smith po končani Titanicovi krstni plovbi odločil za upokojitev, so časopisi v Halifaxu objavili, da bo Smith na Titanicu poveljeval dokler družba White Star Line ne bo zgradila tretjo in zadnjo ter večjo, luksuznejšo ladjo - Britannic, na kateri je Smith tudi nameraval poveljevati.
Smith se je 30. marca 1912 izkrcal z ladje Olympic ter poveljstvo ladje predal kapitanu Herbertu Haddocku. Naslednji dan je Smith odpotoval v Belfast, kjer se je vkrcal na ladjo RMS Titanic ter bil prisoten na ladji 2. aprila, ko je opravljala svoja testiranja na morju. Po končanih testiranjih je Titanic pod Smithovim poveljstvom izplul iz Belfasta ter odplul v Southampton kamor je prispel 4. aprila ponoči. Dan po prihodu se je Smith izkrcal z ladje ter odšel domov, kjer se je poslovil od žene in otrok, nato pa se je na dan odhoda, 10. aprila 1912 ob 7:00 uri zjutraj vkrcal nazaj na krov Titanica, da bi pregledal ladijsko posadko ter se pripravil na krstno plovbo. Ob izplutju iz pristanišča ob 12:00 je Titanic plul mimo ladje SS City of New York in pri tem povzročil take valove, da so se vrvi, ki so povezovale City of New York s pomolom, potrgale. Ladjo je nato odneslo proti Titanicu, pri tem pa je Smith na ladijskem mostu ukazal zaviti ostro v desno. Hitro ukrepanje kapitana Smitha je pomagalo preprečiti konec Titanicove krstne plovbe.
Zvečer 12. aprila je Smith večerjal z predsednikom družbe White Star Line, Josephom Bruceom Ismayem v prvorazredni restavraciji na palubi B. Zvečer 13. aprila je Smith v sprejemnici zabaval skupino, ko jim je povedal, da bi "ladjo lahko prerezali na tri mesta in vsak kos bi plaval". 14. aprila 1912 so radijski operaterji prejeli šest sporočil z drugih ladij, ki so opozarjala na plavajoči led, kar so potniki na Titaniku začeli opažati popoldne. Tistega jutra 14. aprila je Smith osebno vodil nedeljsko bogoslužje v jedilnici prvega razreda in ga zaključil s hvalnico "Večni Oče, Močan, da rešiš". Ob 12:45 je Smith prišel na most. Tisti večer se je Smith udeležil velike večerje v restavraciji na palubi B, ki naj bi bila organizirana v njegovo čast. Stevard salona Thomas Whiteley je izjavil, da se je Smith pogovarjal in šalil z Johnom Jacobom Astorjem. Ob 21:00 se je kapitan Smith na mostu posvetoval z drugim častnikom Charlesom Lightollerjem in preden je odšel, je Smith dejal: "Če postane kaj nejasno mi sporočite." Okoli 22:00 je Smith odšel s četrtim častnikom Josephom Boxhallom v sobo za karte, kjer mu je Boxhall povedal položaj ladje.
Ob 23:40 14. aprila, je Titanic trčil v ledeno goro. Smith je trk začutil medtem, ko je spal v svoji kabini in se nato takoj odpravil na ladijski most, kjer ga je prvi častnik William Murdoch obvestil, da je ladja trčila v ledeno goro. Kmalu je postalo jasno, da je ladja resno poškodovana; Smith je ukazal ustaviti motorje in prosil Boxhalla, naj pokliče konstruktorja Thomasa Andrewsa. Okoli polnoči 15. aprila je Smith zapustil most, ko mu je Andrews dejal, da ni več nobenega upanja in da bo Titanic potonil čez največ dve uri, saj je led prebil šest ladijskih predelkov. Posadki je dal ukaz, naj začne pripravljati reševalne čolne.
Ob 00:05 je Smith odšel v radijsko sobo, kjer je operaterjema Jacku Phillipsu in Haroldu Brideu ukazal začeti pošiljati SOS signale, deset minut pozneje pa je ukazal posadki, da potnike začnejo zbujati, jih pošiljati na palubo ter jim naročiti, da naj si oblečejo reševalne jopiče. Kapitan Smith je bil izkušen mornar, ki je 40 let služil na morju, od tega 27 let kot poveljnik. To je bila prva kriza v njegovi karieri in vedel je, da bi tudi če bi bili vsi čolni popolnoma zasedeni, na ladji ostalo več kot tisoč ljudi, ko bi se potopila, z malo ali nič možnosti za preživetje.
Pogosto se trdi, da je bil Smith zelo neučinkovit in neaktiven pri poskusih ublažitve izgube življenj, da je zaradi neodločnosti ohromel in doživel nekakšen duševni zlom ali živčni zlom ali pa je bil videti izgubljen v transu, ko je začel dojemati ogromnost tega, kar se bo zgodilo. To ovrže skrbna raziskava pričevanj, ki opisujejo Smitha da je prevzel nadzor in se vedel hladnokrvno in mirno. Takoj je začel preiskavo narave in obsega škode, osebno je dvakrat šel pod palubo, da bi preveril morebitno škodo, in pripravil radijske možje na možnost, da bodo morali poklicati pomoč. Previdno je ravnal, ko je svoji posadki ukazal, naj začne pripravljati rešilne čolne za natovarjanje in potnike spravi v rešilne pasove, ko mu je Andrews povedal, da ladja tone. Smitha so opazovali po vseh palubah, kako je osebno nadzoroval in pomagal natovarjati rešilne čolne, komuniciral s potniki in poskušal vcepiti nujnost upoštevanja ukazov za evakuacijo, hkrati pa se je izognil paniki, tako da potnikov in druge posadke ni javno obvestil, da se bo ladja zagotovo potopila.
Potapljanje ladje je Smitha postavilo pred dejstvo, da ima premalo čolnov za vse potnike, zato je po predlogu ostalih častnikov ukazal, da imajo ženske in otroci prednost. Potnikom je ukazal, naj se spustijo na promenadno palubo, da se začnejo vkrcavati na čoln št. 4; osebno je pomagal pri natovarjanju čolnov št. 8, 6 in 2, kamor je ukazal, naj se vkrca major Arthur Godfrey Peuchen iz Kraljevega kanadskega jahtnega kluba. Prav tako se je z Boxhallom oglasil na ladijskem mostu, da bi izstrelili signalne rakete. Ko je potnica Eloise Hughes Smith (ni v sorodu) prosila, ali bi lahko Lucian, njen mož, s katerim je bila poročena dva meseca, šel z njo, jo je kapitan Smith ignoriral in znova zavpil skozi megafon, da imajo ženske in otroci prednost.
Ob 2:05, ko je ladjo zapustil še zadnji čoln, je Smith naredil obhod po palubi in posadko obvestil, da naj vsak poskrbi zase. Nato je odšel še v radijsko sobo, kjer je obvestil tudi Phillipsa in Brideja, da sta opravila njuno dolžnost ter da naj gresta. Zatem se je vrnil na palubo in ob 2:10 je po megafonu vsem ukazal, da naj zapustijo ladjo. Zatem se je Smith vrnil na ladijski most. Titanic je potonil ob 2:20 15. aprila 1912 in Smith je umrl skupaj z 1500 drugimi. Njegovega trupla niso nikoli našli.
Smrt
[uredi | uredi kodo]O Smithovi smrti je več teorij. Nekateri preživeli potniki so povedali, da so videli Smitha, ko se je zaprl na ladijski most in tam ostal dokler ni na most skozi okna vdrla voda in se utopil v vodi, ker se je samo odločil, da bo potonil skupaj z ladjo. Drugi so povedali, da je Smith s seboj vzel pištolo in se na mostu ustrelil. Nekatera poročila so dejala, da je Smith v vodi pomagal pri vkrcavanju potnikov na zložljiv reševalni čoln B in da je umrl potem, ko ga je zajel vodni vrtinec in se je zato v v vodi utopil. Drugi so dodali, da je Smith odplaval do čolna B, kjer naj bi na čoln vkrcal dojenčka, zatem pa naj bi Smith umrl v vodi zaradi izčrpanosti in podhladitve. Vendar pa te teorije, da je Smith umrl v bližini zložljivega čolna B mnogi zavračajo.
New York Herald je v svoji izdaji 19. aprila 1912 gostil Roberta Williamsa Daniela, ki je skočil s krme tik preden je ladja potonila, v svoji izdaji 19. aprila 1912 pa je trdil, da je bil priča kapitanu Smithu, ki se je utapljal v ladji. "Na mostu sem videl kapitana Smitha. Oči so se mi na videz priklepale nanj. Krov, s katerega sem skočil, je bil pod vodo. Voda se je počasi dvigala in je bila zdaj na tleh mostu. Potem je voda vdrla na most, kjer je bil kapitan Smith. Zatem ga nisem več videl. Umrl je, kot heroj" je povedal Daniel.
Spomini
[uredi | uredi kodo]
Kip, ki ga je izklesala Kathleen Scott, je bil postavljen junija 1914 na zahodnem koncu muzejskih vrtov v parku Beacon v Lichfieldu. Podstavek je narejen iz kornitskega granita, slika pa bronasta. Za lokacijo spomenika je bil izbran Lichfield, ker je bil Smith staffordshire, Lichfield pa središče škofije. Kip je prvotno stal 740 funtov, dvignjen z lokalnimi in državnimi prispevki.
Leta 2010 so v okviru programa "Parki za ljudi" kip obnovili. Leta 2011 so kip preselili v domači kraj kapitana Smitha v Hanley. Na kip so še namestili tablico z napisom: "Ta spomenik je posvečen v spomin na kapitana Edwarda Johna Smitha. Rojen v Hanleyu, 27. januarja 1850, umrl na morju, 15. aprila 1912".
Kot član kraljeve mornarice je Smith nosil svoji dve glavni medalji, ki sta bili v njegovi uniformi: medaljo častnikov kraljeve mornarice in ladijsko medaljo.
