Leo von Klenze
| Leo von Klenze | |
|---|---|
 Leo von Klenze | |
| Rojstvo | Franz Karl Leopold Klenze 29. februar 1784 Schladen, Vojvodina Brunswick-Lüneberg, Sveto rimsko cesarstvo |
| Smrt | 26. januar 1864 (79 let) Munchen, Kraljevina Bavarska, Nemška konfederacija |
| Državljanstvo | .svg){kind=small} Kraljevina Bavarska |
| Poklic | arhitekt |
Leo von Klenze (rojen kot Franz Karl Leopold Klenze ; 29. februar 1784 – 26. januar 1864) je bil nemški arhitekt in slikar; znan je kot dvorni arhitekt Ludvika I. Bavarskega.
Klenze je bil privrženec neoklasicizma in eden najvidnejših predstavnikov gibanja, ki je v umetnosti in arhitekturi zagovarjalo grški preporod.
Življenjepis
[uredi | uredi kodo]Leo von Klenze je študiral arhitekturo in finance javnih gradenj pri Friedrichu Gillyju v Berlinu, v Parizu pa je delal kot vajenec pri Charlesu Percierju in Pierru Françoisu Léonardu Fontaineu . Med letoma 1808 in 1813 je bil dvorni arhitekt Jérôma Bonaparteja, vestfalskega kralja. Kasneje se je preselil na Bavarsko in leta 1816 začel delati kot dvorni arhitekt Ludvika I.
Ludvikova strast do helenizma je oblikovala Klenzejevarhitekturni slog. V Münchnu je zgradil številne neoklasične stavbe, vključno z Ruhmeshalle in templjem Monopteros. Zasnoval je postavitev Königsplatza, neoklasicističnega trga v Münchnu. Blizu Regensburga so po njegovih načrtih zgradili tempelj Walhalla, poimenovan po Valhalli.
Klenze je zasnoval in uredil muzejske galerije v Münchnu, vključno z Gliptoteko, muzejem Ludvika I. za antično kiparstvo, in Staro pinakoteko, slikarsko galerijo za slike iz Wittelsbachove zbirke, ki se je odprla leta 1836.[navedi vir] Stara pinakoteka se je nahajala v odprtem parku, Kunstarealu, in je postala nacionalna galerija.[1] Sodobniki so občudovali funkcionalno logiko in modernost Stare pinakotekei. Stara pinakoteka je bila priznana kot v tistem času najnaprednejša muzejska stavba v Evropi, zato je Klenzeja leta 1836 v London povabil spodnji dom britanskega parlamenta. Tam je govoril o bavarski kulturni politiki in Stari pinakoteki. Klenze je podrobno opisal izobraževalne in politične vidike münchenskih muzejev, ki so bili za javnost brezplačni.[2]
Ko je Grčija postala neodvisna, je sin Ludvika I., Oton, postal prvi kralj nove države. Klenzeja so povabili v Atene, da bi predložil načrte za obnovo mesta v slogu antične Grčije. Leta 1838 je Nikolaj I., ruski kralj, naročil Klenzeju, naj načrtuje stavbo za muzej Ermitaž, javni muzej, v katerem bi razstavljali zbirko starin, slik, kovancev in medalj, kamej, grafik in risb ter knjig, ki jih je zbrala hiša Romanovih.
Klenze ni bil le arhitekt, ampak tudi izkušen slikar. Na mnogih svojih slikah je upodabljal starodavne zgradbe, ki so mu služile kot modeli za lastne arhitekturne projekte. Klenze je med potovanji po Italiji in Grčiji preučeval antično arhitekturo. Sodeloval je tudi pri izkopavanjih antičnih zgradb v Atenah in podal predloge za obnovo Akropole.[navedi vir]
Klenze je zbiral dela pomembnih sodobnih nemških slikarjev. Svojo zbirko, vključno s 58 krajinskimi in žanrskimi slikami, je leta 1841 prodal Ludviku I. Bavarskemu. Te slike predstavljajo jedro zbirke muzeja Neue Pinakothek.
Klenze se je poročil z Mario Felicitas Blangini (1790–1844), lepotico na dvoru Ludvika I. Njuna vnukinja Irene Athenais von Klenze je postala grofica Courten (1850–1916).
Klenze je umrl leta 1864 in je bil pokopan v Alter Südfriedhofu v Münchnu.
Slike
[uredi | uredi kodo]- Pokrajina z gradom Massa di Carrara, 1827
- Rekonstrukcija Akropole in Areopaga v Atenah, 1846
- Der Camposanto v Pisi
- Pokrajina na Capriju
- Der Kreuzgang von San Giovanni in Laterano v Rom
- Palača Rufolo v Ravellu
- Porto Venere v zalivu La Spezia
- Rekonstruiran pogled na Atene
- Der Domplatz v Amalfiju
- Panorama Tivolija z lože
Arhitekturna dela
[uredi | uredi kodo]- V Münchnu (München) :
- Gliptoteka (1816–1830)
- Stara pinakoteka (1826–1836)
- Residenz – Königsbau, Festsaalbau in Allerheiligen-Hofkirche (1826–1842)
- Tempelj Monopteros v Englischer Garten (1836)
- Propilanska vrata (1846–1862)
- Ruhmeshalle (1850)
- Monopteros v parku palače Nymphenburg
- Ludwigstrasse, Odeonsplatz in sosednji Wittelsbacherplatz
- Herzog-Max-Palais (1828–1831)
- Ballhouse v grajskem parku Wilhelmshöhe, ( Kassel ) (1809–1810)
- Grad Ismaning (1816), zgrajen za Napoleonovega pastorka Eugèna de Beauharnaisa in njegovo ženo.
- Tempelj Walhalla blizu Regensburga (1816–1842)
- Neues Schloss (Nova palača) v Pappenheimu (1819–1820)
- Nova puščavnica v Sankt Peterburgu, Rusija (1839–1852)
- Katoliška cerkev sv. Dionizija Areopagita v Atenah v Grčiji (1853–1865)
- Befreiungshale v Kelheimu (1863)
Glej tudi
[uredi | uredi kodo]- Neoklasična arhitektura
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ Simon Knell (2016). National Galleries. Taylor & Francis. str. 84. ISBN 9781317432425.
- ↑ Carole Paul, ur. (2012). The First Modern Museums of Art: The Birth of an Institution in 18th- and Early-19th-century Europe. J. Paul Getty Museum. str. 325. ISBN 9781606061206.
| Mednarodno | |
|---|---|
| Nacionalno | |
| Umetniki | |
| Ljudje | |
| Drugo | |
