Teokrit

Teokrit
Rojstvo	ok. 300 pr. n. št. Sirakuze, Sicilija
Smrt	po letu 260 pr. n. št. Ptolemajsko kraljestvo
Poklic	pesnik
Državljanstvo	antične Sirakuze
Žanr	Pastoralna poezija, epska poezija

Teokrit (/θiːˈɒkrɪtəs/; starogrško Θεόκριτος, Theokritos; sicilijansko Tiòcritu, Teocritu; rojen ok. 300 pr. n. št., umrl po letu 260 pr. n. št.) je bil grški pesnik iz Sicilije, Magna Graecia in ustvarjalec starogrške pastoralne poezije.

Življenje

O Teokritu je znanega le malo, kar lahko sklepamo iz njegovih spisov. Vendar pa moramo s temi ravnati previdno, saj nekatere pesmi (Idile; Εἰδύλλια), ki mu jih običajno pripisujejo, nimajo veliko možnosti za avtentičnost. Jasno je, da sta bili že zelo zgodaj nastali dve zbirki: ena je vsebovala pesmi, katerih avtorstvo je bilo dvomljivo, a je tvorila korpus bukolične poezije, druga pa je bila stroga zbirka tistih del, za katera velja, da jih je napisal sam Teokrit.

Teokrit je bil s Sicilije, saj Polifema, Kiklopa v Odiseji, imenuje svojega 'rojaka'. Verjetno je nekaj časa živel tudi v Aleksandriji, kjer je pisal o vsakdanjem življenju, zlasti o Farmakevtriji. Domneva se tudi, da se je Teokrit rodil v Sirakuzah, živel na otoku Kos in v času Ptolemaja II. živel v Egiptu.

Zapis teh revizij je ohranjen v dveh epigramih, od katerih eden izvira od Artemidora iz Tarsa, slovničarja, ki je živel v času Sule in naj bi bil prvi urednik teh pesmi. Pravi: »Muze podeželske pesmi so bile nekoč razkropljene, zdaj pa so vse skupaj v enem ograjenem prostoru, v eni jati.« Drugi epigram je anonimen in se glasi takole: »Hijec je drug človek, jaz, Teokrit, ki sem napisal te pesmi, sem eden izmed velikega prebivalstva Sirakuz, sin Praksagore in znane Filine; in muza, ki sem jo posvojil, ni tuja.« Zadnja vrstica lahko pomeni, da ni pisal nič drugega kot bukolične pesmi ali da je pisal le v dorskem jeziku. Trditev, da je bil iz Sirakuz, se zdi potrjena z namigi v Idilah (7.7, 28.16–18).

Podatki o njegovem poreklu nosijo pečat avtentičnosti in ovržejo konkurenčno teorijo, ki temelji na napačni razlagi Idile 7 – po kateri je bil sin nekega Simiha. Večjo zbirko, morda obsežnejšo od Artemidorjeve, ki vključuje pesmi dvomljive avtentičnosti, je poznal avtor Sude, ki pravi: »Teokrit je napisal tako imenovane bukolične pesmi v dorskem narečju. Nekateri mu pripisujejo tudi naslednje: Proetove hčere, Upanja, Himne, Junakinje, Žalostne pesmi, Liriko, Elegije, Jambi, Epigrame.«

Prvo od teh je morda poznal Vergilij, ki se v Bukoliki 6.48 sklicuje na Proetide. Lažna pesem 21 je morda bila ena od Upanj, pesem 26 pa ena od Junakinj; elegike najdemo v 8.33–60, lažni epitaf na Bionu pa je bil morda ena od Žalostnih pesmi. Vsi ostali razredi so zastopani v večji zbirki, ki se je ohranila do danes.

Dela

Barent de Bakker: Ilustracija Teokritove idile 1 Θύρσις ἢ ᾠδή, vrstice 12–14 (1779))

Bukolika in pantomime

Razlika med njimi je v tem, da se prizori prvih dogajajo na podeželju, prizori drugih pa v mestu. Najbolj znane bukolike so 1, 6, 7 in 11.

V Idili 1 Thyrsida poje kozjemu pastirju o tem, kako Dafnis, mitski pastir, potem ko je kljuboval moči Afrodite, umre, namesto da bi se vdal strasti, ki mu jo je zadala boginja. V pesmi vrsta božanskih likov iz klasične mitologije, vključno s Hermesom, Priapom in samo Afrodito, zasliši pastirja o njegovi ljubezenski bolezni. Medtem ko Dafnis umira, Priap vpraša: »Ubogi Dafnis, zakaj hrepeniš?«; Hermes vpraša: »Dafnis, kdo te uničuje?« Ob teh mitoloških likih se pojavijo pastirji in kozje pastirje, ki se prav tako sprašujejo, »kakšna nesreča se je zgodila« Dafnisu. Nazadnje se zdi, da se Afrodita, boginja ljubezni, posmehuje Dafnisu zaradi njegove ošabnosti: »Res si se, Dafnis, hvalil, da boš ukrivil Ljubezen! Mar te ni sama ukrivila huda ljubezen?« Neuspeh teh likov, da bi potolažili Dafnisa v njegovih umirajočih trenutkih, tematizira klasična prepričanja o neumnosti smrtnikov, ki izzivajo bogove.

V Idili 11 je Polifem upodobljen kot zaljubljen v morsko nimfo Galatejo in najde tolažbo v pesmi. V Idili 6 je ozdravljen svoje strasti in naivno pripoveduje, kako zavrača Galatejine predloge. Pošast iz Homerjeve Odiseje je bila »posodobljena« po aleksandrijskem slogu in je postala nežna preprosta oseba.

Idila 7, Žetvena gostija, je najpomembnejša med bukoličnimi pesmimi. Prizor se dogaja na otoku Kos. Pesnik govori v prvi osebi in ga prijatelji imenujejo Simihidas. Drugi pesniki so predstavljeni pod izmišljenimi imeni. Antični kritiki so lik Sikelida s Samosa enačili z Asklepijadom s Samosa, lik Likidasa, »kozarja iz Kidonije«, pa s pesnikom Astacidom, ki ga Kalimah imenuje »Kretan, kozar«. Teokrit govori o sebi, kot da si je že pridobil slavo, in pravi, da so njegove pesmi dosegle celo Zevsov prestol. Hvali Filitasa, veteranskega pesnika s Kosa in kritizira »muzine mladiče, ki se hihitajo hijadskemu bardu in ugotovijo, da je njihovo delo izgubljeno«. Omenjeni sta tudi Nikija, zdravnik iz Mileta, čigar ime se pojavlja v drugih pesmih, in Arat, ki ga sholiasti enačijo z avtorjem Fenomena.

Več drugih bukoličnih pesmi je sestavljenih iz pevskih tekmovanj, ki se izvajajo po pravilih amebejske poezije, v katerih drugi pevec vzame temo, ki jo je izbral prvi, in prispeva variacijo na isto temo. Omeniti velja, da se Teokritovi podeželski liki zelo razlikujejo po prefinjenosti. Tisti v Idili 5 so nizkotni ljudje, ki se prepuščajo grobemu zmerjanju. Idili 4 in 5 se dogajata v bližini Krotona in lahko sklepamo, da je bil Teokrit osebno seznanjen z Magno Graecio.

Sum na idili 8 in 9 je bil vložen iz različnih razlogov. Skrajno stališče trdi, da znotraj Idile 9 obstajata dva pristna teokritska fragmenta, ll.7–13 in 15–20, ki opisujeta poletne oziroma zimske radosti, opremljena z nerodnim predgovorom, ll.1–6, medtem ko je zgodnji urednik bukolične zbirke dodal epilog, v katerem se poslavlja od bukoličnih muz. Po drugi strani pa je jasno, da sta bili obe pesmi v Vergilijevem Teokritu in da sta prestali nadzor urednika, ki je oblikoval kratko zbirko Teokritskih bukolik.

Mime so tri: 2, 14 in 15. V 2 Simea, ki jo je Delfida zapustila, pripoveduje zgodbo o svoji ljubezni do lune; V 14. delu Ajshin pripoveduje o prepiru z ljubljeno in mu svetuje, naj gre v Egipt in se vpiše v vojsko Ptolemaja Filadelfa; v 15. delu Gorgo in Praksinoja gresta na Adonisov festival. V najboljšem rokopisu je 2. del tik pred 14. delom, kar je očitno pravilna razporeditev, saj tri mime postavlja skupaj. Drugo mesto v rokopisih zaseda Idila 7, »Žetvena pojedina«. Chisholm hvali mime in pravi: »Te tri mime so čudovito naravne in žive. V antični literaturi ni ničesar tako živega in resničnega kot klepet Gorga in Praksinoje ter voces populi v 15. delu«.

Poleg bukolikov in mimov so še tri pesmi, ki jih ni mogoče uvrstiti v noben drug razred:

• 12, pesem lepemu mladeniču
• 18, Helenina poročna pesem;
• 26, Pentejev umor.

Pristnost slednjega je Ulrich von Wilamowitz-Moellendorff kritiziral zaradi surovosti jezika, ki včasih degenerira v neumnosti. Vendar pa ga je Chisholm imel za pristnega, saj je trdil, da je Teokrit namerno uporabil realističen jezik zaradi dramatičnega učinka in da rokopisni dokazi podpirajo njegovo pristnost. Evstatij ga citira kot Teokritovo delo.

Epika

Teokritova idila 13, Hilas in nimfe. P. Oxy. 694, 2. stoletje n. št.

Tri od teh so himne: 16, 17 in 22. V 16 pesnik hvali Hierona II. Sirakuškega, v 17 Ptolemaja Filadelfa in v 22 Dioskura. Druge pesmi so 13, zgodba o Hilasu in nimfah, in 24 mladi Heraklej. V 13 uporablja besedno slikanje; v 16 je v opisu njegovih pesmi kot Harite nekaj nežne domišljije, odlomek na koncu, kjer napoveduje veselje miru, potem ko bodo sovražniki pregnani s Sicilije, pa ima pravi bukolični prizvok. Največ, kar lahko rečemo o 22 in 24, je, da sta zelo dramatični. Sicer se le malo razlikujeta od del drugih pesnikov, kot sta Kalimah in Apolonij Rodoški.

Z drugega vidika pa sta ti dve pesmi, 16 in 17, izjemno zanimivi, saj sta edini, ki ju je mogoče datirati. V 17. pesmi Teokrit opeva incestuozno poroko Ptolemaja Filadelfa z njegovo sestro Arsinojo. Domneva se, da se je ta poroka zgodila leta 277 pr. n. št., nedavno odkrit napis pa kaže, da je Arsinoja II. umrla leta 270, v petnajstem letu vladavine svojega brata. Zato mora ta pesem skupaj z xv, ki jo je Teokrit napisal, da bi ugajal Arsinoji, spadati v to obdobje. Hvalnica Hieronu II. bi se zdela pred hvalnico Ptolemaju, saj je v njej Teokrit lačen pesnik, ki išče zavetnika, medtem ko je v drugi zelo zadovoljen s svetom. Hieron je prvič prišel na fronto leta 275, ko je bil imenovan za generala: Teokrit govori o njegovih dosežkih, kot da jih še čakajo, pesnikov molk pa kaže, da se Hieronova poroka s Fulisti, njegova zmaga nad Mamertinci pri Longanu in njegova izvolitev za "kralja", dogodki, ki se pripisujejo letu 270, še niso zgodili. Če je tako, sta lahko 17. in 15. pesem nastala le v letih 275 in 270.

Lirika

Dve od teh sta zagotovo Teokritovi, 28. in 29., sestavljeni v eolskih verzih in eolskem narečju. Prva je zelo elegantna pesem, ki jo je skupaj s preslico podarila Teugenidi, ženi Nikija, miletskega zdravnika, ob pesnikovem potovanju tja. Tema pesmi 29 je podobna temi pesmi 12. Ziegler je leta 1864 odkril zelo pokvarjeno pesem, ki jo najdemo le v enem zelo poznem rokopisu. Ker sta tema in slog zelo podobna pesmi 29, so jo novejši uredniki pripisali Teokritu.

Ponarejena dela

Naslednje pesmi danes na splošno veljajo za ponarejene:

19. Ljubezen krade med. Pesem je v rokopisih anonimna in koncept ljubezni ni teokritski.

20. Pastir, 21. Ribiči, 23. Strastni ljubimec. Te tri pesmi so izjemne zaradi pokvarjenega besedila, zaradi česar je verjetno, da prihajajo iz istega vira in jih je morda napisal isti avtor. Ribiči so bili zelo občudovani. Namenjeni so Diofantu in sporočajo moralo, da je treba delati in ne sanjati, kar ponazarja zgodba o starem ribiču, ki sanja, da je ujel zlato ribo in svojo vizijo pripoveduje svoji partnerki. Ker je Leonidas iz Tarenta pisal epigrame o ribičih, eden od njih pa je posvetilo njegovega pribora Pozejdonu, ki ga je napisal ribič Diofant, je verjetno, da je bil avtor te pesmi Leonidov posnemovalec. Težko ga je napisal Leonidas sam, ki je bil Teokritov sodobnik, saj nosi sledi poznejšega časa.

25. Heraklej, ubijalec levov, ki je v rokopisu anonimen in je očitno delo poznejšega pisca.

Teokritu pripisujejo tudi številne epigrame, mnogi od njih pa veljajo za dvomljive pristnosti.

Izdaje

• Teokrit, Bion in Moshus: Prevedeno v angleško prozo z uvodnim esejem, avtor Andrew Lang (1880), London.
• Teokrit, Bion in Moshus (1913), v angleške verze prevedel Arthur S. Way. Cambridge University Press.
• Teokrit, Teokritove idile, prevedel R. C. Trevelyan (1925 Albert & Charles Boni, New York).
• Teokrit, Druga in sedma idila (1927), prevedel Charles Stuart Calverley. Ilustrirano z lesorezi Elizabeth Rivers (John Lane, London).
• Teokrit, Teokrit. Grško besedilo s prevodom in komentarjem A. S. F. Gowa (2. izd. 1952, Cambridge).
• Teokrit: Izbrane pesmi (1971), komentar K. J. Doverja, London.
• Teokrit: Idile in epigrami (1982), prevod Daryl Hine, Atheneum, New York.
• Teokrit – Izbor (1999), komentar Richard Hunter, Cambridge.
• Teokrit, Teokritove idile, prev. Robert Wells (1988).
• Teokrit: Idile (2003), prevod Anthony Verity z uvodom in opombami Richarda Hunterja, Oxford University Press.
• Teokrit, Moschus, Bion, uredil in prevedel Neil Hopkinson, Cambridge MA – London (2015).

Bibliografija

• Ta članek vključuje besedilo iz publikacije, ki je zdaj v javni domeni: Clark, Albert Curtis (1911). »Theocritus«. V Chisholm, Hugh (ur.). Enciklopedija Britannica (v angleščini). Vol. 26 (11. izd.). Cambridge University Press. str. 760–762.

Zunanje povezave

• Works by Theocritus at Perseus Digital Library
• A Hellenistic Bibliography:Theocritus
• Suda, Theocritus
• Poems by Theocritus English translations
• Online text: Theocritus translation by J. M. Edmonds, 1912
• Teokrit – digitalizirana dela v projektu Gutenberg
• Dela avtorja ali dela o avtorju: Teokrit v Internet Archive
• An ancient life of Theocritus, from the scholia
• Theocritus, Bion et Moschus graece et latine. Accedunt virorum doctorum animadversiones scholia, indices, T. Kiessling (ed.), Londini, sumtibus Whittaker, Treacher, et Arnot, 1829, vol. 1 pp. 1-440.
• Poetae bucolici et didactici. Theocritus, Bion, Moschus, Nicander, Oppianus, Marcellus de piscibus, poeta de herbis, C. Fr. Ameis, F. S. Lehrs (ed.), Parisiis, editore Ambrosio Firmin Didot, 1862, pp. 1-66.

Scholia

• Scholia at Theocritus: Theocritus, Bion et Moschus graece et latine. Accedunt virorum doctorum animadversiones scholia, indices, T. Kiessling (ed.), Londini, sumtibus Whittaker, Treacher, et Arnot, 1829, vol. 2 pp. 15-133.
• Scholia in Theocritum. Scholia et paraphrases in Nicandrum et Oppianum, Fr. Dübner, U. Cats Bussemaker (ed.), Parisiis, editore Ambrosio Firmin Didot, 1849, pp. 1-170.