Tristan Tzara

Tristan Tzara
Rojstvo	Samuel (Sami) Rosenstock 16. april 1896({{padleft:1896|4|0}}-{{padleft:4|2|0}}-{{padleft:16|2|0}})[…] Moinești, Bacău
Smrt	24. december 1963({{padleft:1963|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:24|2|0}}) (67 let) 7. pariško okrožje, Pariz
Poklic	zbiralec umetniških del, pesnik, pisatelj, diplomat, filmski režiser, prevajalec, dramatik, esejist, skladatelj, performer, literarni kritik, član francoskega odporniškega gibanja, risar, fotograf, aktivist, slikar
Državljanstvo	Romunija  Francija
Literarno gibanje	dada, nadrealizem
Podpis

Tristan Tzara, rojen kot Sami Rosenstock, francoski pesnik romunsko-judovskega rodu, * 16. april 1896, Moinești, Romunija, † 25. december 1963, Pariz, Francija.

Velja za osrednjo osebnost avantgardnega gibanja dada, je avtor Manifesta dada 1918.

Življenje

Pri desetih letih so ga poslali študirat v zasebni internat v Focșani. Iz tega obdobja ni ohranjenih veliko dokumentov, je pa Tzara leta 1907 doživel krut romunski kmečki upor. Z enajstimi leti je začel obiskovati Inštitut Schewitz-Thierrin v Bukarešti, kjer se mu je po njegovem zaključku gimnazije pridružila tudi družina. Eno leto je bil vpisan na prestižno univerzo Dimitrieja Cantemirja, nato pa se je prepisal na univerzo Sfintul Gheorghe, kjer prav tako ni ostal več kot eno leto. Njegove ocene so bile slabe, kar je družina pripisala Tzarajevi ljubezni do knjig. V Bukarešti je začel prvič pisati poezijo in se spoznal z Marcelom Jancom ter Ionom Vineajem, ki so skupaj izdajali revijo Simbolul.

Zürich

Tzara je leta 1915 prispel v Zürich, kjer je študiral filozofijo in književnost. Že v Romuniji se je seznanil z evropskimi modernističnimi smermi, nato pa sta se v Zürichu s prijateljem Marcelom Jancom spoznala s Hugom Ballom in Hansom Arpom. Skupaj so ustanovili Kabaret Voltaire. Tu so prirejali umetniške večere in recitirali pesmi ob klavirski spremljavi, vendar pa so se srečanja kmalu spreobrnila v manifestacije, ki so napadale meščansko družbo in njene vrednote.

Tzara je urejal dadaistično revijo Dada, ki je od julija 1917 do maja 1919 v Zürichu izšla štirikrat. V prvih dveh številkah so objavljali tudi dela italijanskih futuristov in nemških dadaistov, dokončno podobo pa je revija dobila s tretjo številko, v kateri je Tzara objavil svoj Manifest dada 1918. V njem je povzel glavne naloge dade, zavrnil temeljne vrednote v tedanji družbi in poveličeval duh dada, ki skozi spontanost prinaša nered in zmedo brez cilja ali namena. Zadnja dvojna številka Dade je izšla v dveh različicah – francoski in nemški. V njej je bilo namreč več prispevkov berlinske in kölnske dadaistične skupine, pa tudi mlajše pariške generacije.

Pariz

Januarja 1920 je Tzara odpotoval v Pariz, kjer je že prej navezal stike s tamkajšnjimi umetniki prek revije Dada. Tudi sam je že med bivanjem v Zürichu objavljal v pariških revijah. Tu je sodeloval pri reviji Littérature in pri prirejanju prireditev in publikacij.Leta 1925 se je poročil z umetnico Greto Knutson, dve leti kasneje se jima je rodil sin Christoph.

V 30. letih se je preusmeril v nadrealizem, od katerega se je leta 1935 zaradi premajhne politične aktivnosti oddaljil. Svojo pripravljenost do političnega aktivizma je pokazal s tem, da je šel v Španijo, kjer je v državljanski vojni podprl republikance v njihovem boju proti nacionalistom. Pozneje, ko je leta 1947 postal francoski državljan, se je pridružil francoski komunistični partiji, kjer je ostal do leta 1956, ko je zaradi sovjetske okupacije Madžarske partijo zapustil.

Med drugo svetovno vojno so ga zaradi judovskega porekla in politične aktivnosti po nemški okupaciji Francije preganjali. Zatekel se je v ilegalo in se pridružil francoskemu odporniškemu gibanju. Po koncu vojne je veliko pisal o njej in njenih posledicah.

Umrl je leta 1963 v Parizu, kjer je tudi pokopan.

Zanimanje za afriško umetnost

Zanimanje za afriško umetnost in poezijo je bilo za tisti čas pogosto med evropskimi umetniki, ki so videli afriško "primitivno umetnost" kot način ustvarjanja, ki je neodvisen od zahodne tradicije. Tzara je vključeval afriške besede in plese v svoje nastope in pesmi, ki so dodale k nerazumnosti in nenavadnosti. V okviru Kabareta Voltaire so prirejali tudi "afriške večere", kjer so recitirali afriške pesmi in igrali njihovo glasbo.

Dela

Svoje prve pesmi je objavil leta 1912 v literarni reviji. Večinoma so bile v romunščini in pod vplivom francoskih simbolistov. Prva dadaistična dela je začel pisati okoli 1916 in jih objavil v pesniških zbirkah Vingt-cinq poèmes iz leta 1918 in De nos oiseaux iz leta 1923.

V Parizu je po razpadu dadaizma sodeloval pri skupini pariških nadrealistov, njegova poezija je postala bolj povezana in je dajala manj poudarka na absurd. V tem času je objavil L’homme approximatif (1931), v katerem opisuje popotnika, ki neuspešno išče univerzalno znanje in jezik, tema iskanja popolnega pa se nadaljuje tudi v L’arbre des voyageurs (1930), Où boivent les loups (1932), L’antitête (1933) in Grains et issues (1935).

Leta 1936 se je Tzara oddaljil od nadrealistov in se pridružil francoski komunistični stranki. Izogibal se je socialnemu realizmu, ki je prevladoval v tistem času, vseeno pa je njegova poezija postala bolj politična. Midis gagnés (1939) opisuje Tzarajeve izkušnje Španije v času državljanske vojne, Terre sur terre (1946), La fuite (1947), Sans coup férir (1949) in À haute flamme (1955) pa vse obdelujejo teme druge svetovne vojne in preseljevanja ljudi med tistim časom.

Dramatika

Njegova najbolj znana dramska dela so nastala pod vplivom dadaizma. Za Le coeur a gaz (1920) in Mouchoir de nuages (1925) sta tako značilna absurd in parodija klasične grške dramatike in dramatike po zgledu Shakespeara.

Povezava s Slovenci

Takrat še neobjavljena Tzarajeva pesem Eau sauvage je bila v izvirniku objavljena v edini slovenski avangardni reviji Tank, ki jo je urejal Ferdo Delak. Kako je uredništvo pridobilo pesem, je nejasno, ta je namreč izšla šele dve leti kasneje v knjižni zbirki.