Unua Libro
 Dr. Esperanto's International Language (Geogheganov prevod, 1889) | |
| Avtor | L. L. Zamenhof |
|---|---|
| Audio read by | Nicholas James Bridgewater (LibriVox) |
| Naslov izvirnika | Международный языкъ |
| Prevajalci | Julian Steinhaus (1888) Richard Geoghegan (1889) Henry Phillips Jr. (1889) |
| Jezik | ruščina, esperanto |
| Subjekti | esperanto, mednarodni pomožni jezik |
| Objavljeno | Varšava, Kongresna Poljska, Ruski imperij |
| Založnik | Chaim Kelter |
Datum izida | 26. julija [J.K. 14. julija] 1887 |
| Št. strani | 42 |
| Naslednik | Dua Libro |
Izvorno besedilo | Международный языкъ rusko Wikivir |
Unua Libro[1] (dobesedno Prva knjiga) je knjiga iz leta 1887, ki jo je napisal L. L. Zamenhof. V njej je prvič predstavil in opisal umetni jezik esperanto.[2] Delo je bilo prvič objavljeno v ruščini 26. julija [J.K. 14. julij] 1887. Izid knjige Unua Libro pomeni uradni začetek esperantskega gibanja.[2]
Zamenhof, ki se je v knjigo podpisal s psevdonimom »Dr. Esperanto«, je jezik prvotno poimenoval mednarodni jezik; uporaba imena esperanto se je pojavila šele leta 1889, ko so ljudje začeli uporabljati njegov psevdonim kot ime jezika samega. Zamenhof je znaten del vsebine knjige Unua Libro poustvaril v delu Fundamento de Esperanto iz leta 1905. Tega je v Bolonjski deklaraciji, ki jo je istega leta ratificiral prvi svetovni esperantski kongres, določil za edino obvezno avtoriteto za esperanto.[3]
Zgodovina
[uredi | uredi kodo]
Po mnogih letih razvoja jezika je Zamenhof spomladi 1885 dokončal Unua Libro in naslednji dve leti iskal založnika.[4] Leta 1887, kmalu po poroki z ženo Klaro, mu je tast Aleksandr Silbernik svetoval, naj za iskanje založnika uporabi denar iz Klarine dote. Po njegovem nasvetu je Zamenhof v Varšavi našel založnika Chaima Kelterja. 26. julija [J.K. 14. julij] 1887 je Kelter knjigo objavil v ruščini z naslovom Mednarodni jezik (rusko Международный язык).[4] Še pred koncem leta je Kelter izdal tudi poljsko, francosko in nemško izdajo knjige.[4]
Geogheganov prevod knjige z naslovom Dr. Esperanto's International Language, je izšel 17. januarja [J.K. 5. januar] 1889 in je postal standardni angleški prevod.[4] Henry Phillips ml., tajnik Ameriškega filozofskega društva in zgodnji podpornik esperanta, je leta 1889 prav tako pripravil prevod z naslovom An Attempt towards an International Language, vendar Geogheganov prevod ostaja prednostni standard.[5]
Unua Libro je bila leta 1889 prevedena tudi v hebrejščino, jidiš, švedščino in litovščino, nato pa leta 1890 še v danščino, bolgarščino, italijanščino, španščino in češčino.[4]
Vsebina
[uredi | uredi kodo]Knjiga ima uvod, kratko slovnico s šestnajstimi osnovnimi pravili in slovar.[6]
Zamenhof začne knjigo z odpovedjo vsem pravicam do jezika in ga predaja v javno domeno.
V uvodu Zamenhof utemelji potrebo po mednarodnem pomožnem jeziku. Navaja, da so prejšnji poskusi, kot je volapik, spodleteli, ker niso premagali treh glavnih težav, ki jih mora mednarodni pomožni jezik premagati za uspeh. Te težave so:[5]
1. Učenje jezika mora biti tako preprosto, da bi ga učenec usvojil brez truda, skoraj skozi igro.
2. Učencu mora biti omogočeno, da svoje znanje takoj uporabi v pogovoru z ljudmi katere koli narodnosti, ne glede na splošno razširjenost jezika; jezik mora torej služiti kot neposredno sredstvo mednarodnega sporazumevanja.
3. Najti je treba način za premagovanje naravne človeške ravnodušnosti ter ljudi čim hitreje in množično spodbuditi k uporabi jezika kot živega jezika, namesto da bi ga uporabljali le v skrajnihi sili s priročnikom v roki.
— L. L. Zamenhof, Unua Libro
V naslednjih treh delih se Zamenhof posveti vsaki težavi posebej in pojasni, zakaj verjame, da je esperanto primeren za njihovo premagovanje.
V delu I, pojasnjuje preprostost in prilagodljivost esperantske slovnice, zlasti zaradi njene pravilnosti in uporabe obrazil.
V delu II. prikazuje enostavnost uporabe esperanta za mednarodno sporazumevanje, ki temelji na preprostem in jasnem besedišču. Da bi to dokazal, prevede molitev Očenaš in svetopisemski odlomak Geneza 1:1–9 ter predstavi izmišljeno pismo in nekaj pesmi v esperantu – prevod »El Heine'« ter izvirni pesmi »Mia penso« in »Ho, mia kor'«.[7]
V delu III. predstavi idejo, imenovano »univerzalno glasovanje«, ki je kampanja za zbiranje 10 milijonov podpisov ljudi z naslednjo zaobljubo: »Jaz, spodaj podpisani, obljubljam, da se bom naučil mednarodnega jezika, ki ga je predlagal dr. Esperanto,če bo javno objavljeno, da je bilo podanih deset milijonov podobnih obljub.« Trdi, da bo to preprečilo, da bi kdorkoli izgubljal čas z učenjem jezika, saj bo po zbranih 10 milijonih podpisov precejšnje število prebivalcev dolžno učiti se jezika, zaradi česar bo jezik uporaben. Prav tako poziva h kritičnim povratnim informacijam v naslednjem letu in obljublja, da bo preučil kritike, preden bo naslednje leto objavil posebno knjižico, ki bo jeziku dala dokončno obliko (to naj bi bila Aldono al la Dua Libro). Poleg tega določa smernice za jezikovno akademijo, ki bi usmerjala razvoj jezika (to je postala Akademio de Esperanto).[8]
V poglavju o slovnici pojasnjuje esperantsko abecedo in šestnajst slovničnih pravil.
V slovarskem razdelku predstavlja slovar z 917 besednimi koreni.[5]
Sprejem in zapuščina
[uredi | uredi kodo]Zamenhof je na knjigo knjigo Unua Libro prejel širok razpon odzivov, od posmehljivih kritik do navdušenega zanimanja.[9] V stotinah pisem, ki jih je prejel, je videl dovolj podpore, da je januarja 1888 izdal Dua Libro in leta 1889 La Esperantisto, da bi tistim, ki jih je jezik zanimal, zagotovil več bralnega gradiva v esperantu.[10] Leta 1889 je objavil tudi rusko-esperantski in nemško-esperantski slovar za razširitev besedišča, ter Aldono al la Dua Libro, dodatek k Dua Libro, s katerim je določil dokončno obliko jezika, dokument, ki ga je obljubil v tretjem delu knjige Unua Libro.[11]
Po vseh merilih je Zamenhofova kampanja za »univerzalno glasovanje« spodletela. Do leta 1889 je zbral le 1000 podpisov, kar je bilo le 0,01% njegovega cilja 10 milijonov. Kljub temu se je esperantsko gibanje nadaljevalo. Med zgodnjimi podporniki so bili izobraženi ruski in poljski judje, Lev Tolstoj in njegovi privrženci, vzhodnoevropski prostozidarji in govorci volapika, ki so izgubili upanje v svoj jezik.[11]
Glej tudi
[uredi | uredi kodo]Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ Dr. Esperanto's International Language is the title of the 1889 Geoghegan translation, the standard English translation. Other titles of English translations include Dr. Esperanto's International Tongue, the 1888 Steinhaus translation, and An Attempt towards an International Language, the 1889 Phillips translation.
- 1 2 »1887: Unua Libro en Esperanto (First Book in Esperanto)«. NationalGeographic.org. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20. oktobra 2017. Pridobljeno 19. oktobra 2017.
- ↑ Kerziouk, Olga. »La Unua Libro«. Blogs.BL.UK. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17. junija 2024. Pridobljeno 16. novembra 2017.
- 1 2 3 4 5 Korzhenkov 2009, str. 16
- 1 2 3 »Dr. Esperanto's International Language«. GeneKeyes.com. Pridobljeno 16. novembra 2017.
- ↑ »Stota obletnica smrti Ludvika Zamenhofa«. esperanto-maribor.si. Esperantsko društvo Maribor. 5. april 2017. Pridobljeno 10. aprila 2026.
- ↑ Schor 2016, str. 71
- ↑ Schor 2016, str. 72
- ↑ Korzhenkov 2009, str. 19
- ↑ Korzhenkov 2009, str. 21
- 1 2 Korzhenkov 2009, str. 20
Viri
[uredi | uredi kodo]- Korzhenkov, Aleksandr (2009). Tonkin, Humphrey (ur.). Zamenhof: The Life, Works and Ideas of the Author of Esperanto. New York: Mondial. ISBN 978-1-59569-167-5. LCCN 2010926187. Pridobljeno 16. novembra 2017.
- Schor, Esther (2016). Bridge of Words: Esperanto and the Dream of a Universal Language. New York: Henry Holt and Company. ISBN 978-1-42994-341-3. LCCN 2015018907. Pridobljeno 19. novembra 2017.
Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]
Predstavnosti o temi La Unua Libro v Wikimedijini zbirki- A collection of free Esperanto books compiled by David G. Simpson. This collection includes, among many others, reprints of the "canonical books" of the Esperanto language, i.e., Unua Libro, Dua Libro (with the Aldono al la Dua Libro) and Fundamento de Esperanto.
